Glede na to, da pri meni vedno ostaja odprto vprašanje kakšna bolezen je bulimija, se najbrž vsi tisti z anoreksijo sprašujejo kako se počuti nekdo, ki mu anoreksija narekuje življenje oziroma ali sta bulimija in anoreksija zelo različni. Zadnjič sem se pogovarjala z znanko in rekla je: Bulimija in anoreksija se razlikujeta samo v tem, da si pri anoreksiji pretirano suh, bulimija pa ta očitni znak skrije v normalni telesni masi. Njen stavek mi je dal misliti. Pravzaprav je imela prav.

bulimija

Ker tako bulimija kot anoreksija se delita še na dva dela. Obstaja bulimija, pri kateri se pretirano nažiraš in potem bruhaš ali uporabljaš odvajala, da bi se te odvečne hrane nekako znebil. Pri drugem tipu pa odvečno hrano želiš odstraniti s pretirano telovadbo ali pa celo z obdobji stradanja, ki pa jim ponovno sledijo obdobja prenažiranja. Prav tako pa obstaja tudi drugi tip anoreksije, za katerega ni značilno stradanje in pretirana telovadba, pač pa bruhanje.

Torej bi se lahko reklo, da sta ti dve bolezni s tega vidika zelo podobni. Če si pogledamo kako je s samozavestjo. Iz izkušnje vem, da pri anoreksiji samozavesti ni, izgine skupaj z izgubljenimi kilogrami. Vendar pravzaprav tudi bulimija na nek način pomeni premajhno samozavest. Kajti v obeh primerih oseba sama s seboj ni zadovoljna in to pokaže z nenormalnimi dejanji svojemu lastnemu telesu. Dejanji, ki škodujejo zdravju in odločno lahko vodijo do smrti. Si predstavljate, oseba se sama vodi v smrt?! To je gotovo dovolj velik pokazatelj, da tako bulimija kot anoreksija očitno znižata samozavest na raven, ko jo je še komaj moč zaznati ali pa še to ne.

Če si naprej pogledamo družabno življenje. Za anoreksijo vem, da ti vzame vsak čas, vsako minuto, ki bi jo lahko preživel s prijatelji, družino ali fantom. Ne, to ti v takratnem obdobju ni dovoljeno, saj moraš ves svoj čas posvetiti samo anoreksiji. Prav tako ti bulimija prepove kakršnokoli zabavo in druženje. Takrat moraš biti sam. Ja, moraš. Kako drugače pa boš imel čas za vse to kar moraš početi? Veš kaj vse te čaka takrat? Začnem lahko že pri odrekanju hrani. Oh, koliko vztrajnosti in lastne volje je potrebne, da vsej hrani rečeš ne? Predstavljaj si kako ti v želodcu že kruli, ti pa še vseeno vsem omamnim jedem, ki jih imaš pred sabo, rečeš ne! Zaspiš s kruljenjem in ob misli na hrano…

Vse kar delaš je misel na hrano. Če imaš bulimijo, potem je malo obratno in iščeš čim več trenutkov, ko boš lahko sam in jedel. Pa ne jedel – nažiral se! Iščeš kje boš dobil čim več hrane, pa nenehoma razmišljaš kaj je tisto, kar bi v tem trenutku pojedel… Potem lahko omenim še ves čas, ki ga potem nameniš bruhanju, uporabi diuretikov, pretirani telovadbi,… Ah, kje bi človek še našel čas za družbo. Pa ne samo čas, tudi energijo in voljo, ki ti ju takrat vsekakor primanjkuje! Tako da, ja – bulimija in anoreksija imata praktično zelo veliko skupnega!